Omemba: Iva Jevtić

»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«

»Ko sem potrkal.«

»Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«

»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«

»Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«

»Ko sem potrkal.«

»S prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem, pravi.«

»Prozne pesmi v ciklu Dvojni obroč iz zbirke Zdravljenje prednikov interpretirala dramska igralka Alenka Kraigher.«

»Minimalistična govorica, ki pa je polna zgodovinskih referenc in izrazito večplastna.«

»Občuteno domoljubna, vendar absolutno tuja slehernemu nacionalizmu ali lokalizmu.«

»Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti, ali še boljše, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano.«

»Šesterica zgodb napisana s poetičnostjo poezije in globino filozofije.«

»Bolečino opišemo z orodjem, / ki nam jo nanaša o s t r a / k o t r e z i l o, topa kot / udarec«

»Stvari so urejene, najprej pros- / tor nato koža in spet prostor. / Prostor, koža, prostor: jasen / razpored reči.«

»Konje so vadili, da so imeli / težišče zadaj in lažje izvajali / p o s k o k i n p o k l o n, / princu v pozdrav so jezdeci / dvignili konja na zadnje noge / in nato še v skok z brco nazaj.«

»Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v s p o mi n na / giljo t in o. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.«

»Norost je norost, v vodo ska- / če, kjer je most«

»Enkrat te / prestreže Devica Marija, drugič / padeš na kup gnoja. Včasih se / poženeš v čisti nič.«

»Od Težnosti k Milosti, to bi bil lahko tudi moto, napotek za življenje kot tako.«

»s prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem«

»dekonstruktivističen in precizen način loteva prevrednotenja akta pesnjenja, pri čemer konsistentno preizprašuje smisel tega dejanja«

»pesmi so grajene na poseben način, stkane iz vseh treh zvrsti, lirike, epike in esejistike«

»občuteno in filigransko natančnostjo in neprizanesljivostjo do sveta riše sličice, ki na subtilen način upodabljajo kontraste življenja«

»tako mnogoplastna, kot priča njen naslov, zanemariti pa ne gre niti premišljene strukture, ki poudarja izredno lucidnost, iskrivost, nemalokrat tudi zadržano igrivost pesmi«